Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. januar 2024 ― V središču umetniške prakse Saše Spačal je raziskovanje biokemičnega kroženja snovi na planetu, predvsem v kontekstu mikroorganizmov, s katerimi si delimo telo. Z razstavo Knjižnica padlih solz avtorica nadaljuje preiskovanje človeške telesnosti v odnosu do okolja in medvrstnih značilnosti vseh živih bitij. Pri tem se osredotoča na razumevanje človeškega telesa kot vodnega telesa (sestavljata ga skoraj dve tretjini vode), vpetega v hidrološke cikle – cikle vode, ki ni ne mirna in ne izolirana, temveč je v procesu neprestanega preurejanja in prerazporejanja. Ob tem oživlja koncept hipermorja, katerega središčna ideja je, da so vsi organizmi Zemljinega površja povezani v mrežo »morja na kopnem«. Potemtakem smo vsi »premične vreče vode«, bitja, ki so s prestopom na kopno morje vzela s seboj, voda pa je tisti element, ki vsa telesa medsebojno povezuje v soodvisnosti. Si lahko zamišljamo svoje solze kot okolje, v katerem živijo druga bitja? Kot del našega mikrobioma so tudi solze žive, njihov mikroekosistem poleg encimov, lipidov, elektrolitov, proteinov in hormonov vsebuje tudi bakterije. Saša Spačal je iz prvin in lastnosti solz oblikovala zgodbo o zapuščeni in osamljeni deklici Namidi Ikiti (jap. Živa Solza), ki ugotovi, da pot skozi življenje oscilira med jokom in smehom, oba pa porajata solze. Svoje solze zbira, njihove mikrobe suši in jih shranjuje nad bazenom vode, tistega elementarnega dejavnika, ki omogoča njihovo oživitev. Ob spoznanju, da med jokanjem nikoli ni sama, temveč vedno vpeta v hidrološke cikle, v katerih je človek z drugimi oblikami življenja vpleten v kompleksno razmerje darovanja in prejemanja, zgradi svetišče. Ko opazuje spremembe v naravi, na primer kopičenje in izginjanje vode, pa uvidi nujnost zaščite živih solz v stvaritvi hibridnih bitij, ki bodo zmožna preživetja v ekstremnih pogojih. Prvo postajo razstave zaznamuje Knjižnica padlih solz – svetlobni objekt v obliki solzne kaplje, napolnjene z ampulami solznih mikrobiomov, in bazen, v katere

Hiša kulture v Pivki, 29. december 2023 ― osebna razstava Small but dangers Paberkovanje5. – 26. 1. 2024 otvoritev 5. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Umetniška praksa dvojice Small but dangers (SBD) že od vsega začetka temelji na prepletu dveh produkcijskih načinov, na eni strani ustvarjanja novih del, na drugi pa zbiranja najdenih predmetov, ki jih umetnika obravnavata enakovredno kot ustvarjena dela. Izhodišče te prakse je kritičen odnos do ideologije novega, saj umetnika menita, da je vsaka novost reakcija na nekaj, kar je že obstajalo. To pomeni, da se v vsaki novosti obenem razkriva tudi kontinuiteta starega. V skladu s tem konceptom gradita svoj celoten umetniški opus. Na razstavah predstavljata nova dela ob starih in tudi razstave se, vsaj deloma, navezujejo druga na drugo. Tokratna je nadaljevanje razstave Odlomki, okruški in ostanki iz leta 2022 (Center in galerija P74, Ljubljana), s katero sta začela nov cikel. Za razliko od prejšnjega, ki je predstavljal ustvarjena dela v dialogu z galerijskim prostorom, so težišče novega cikla najdeni predmeti. Kot namiguje že naslov razstave (paberkovanje = iskanje, nabiranje ostankov; priložnostno, nesistematično zbiranje), zbirka najdenih predmetov SBD ne nastaja po vnaprej določenem konceptu, saj umetnika pri odločitvi, kaj bosta vključila vanjo in kaj ne, sledita neopredeljivim estetskim kriterijem. Kljub temu pa zbirko povezuje neka (ne sicer povsem nepretrgana) rdeča nit – predmeti, ki jo tvorijo, večinoma predstavljajo takšne ali drugačne sledi civilizacije, s tem pa tudi sledi različnih načinov človekove dominacije nad naravo, urejanja družbenih struktur, poteka vsakdanjega življenja, pa tudi vsakovrstnih ideologij, saj umetnika verjameta, da so v material vtisnjene ideje tistih, ki ta material oblikujejo. Gre torej za ostanke človeške prisotnosti v svetu v pravem in prenesenem pomenu besede. Umetnika s tem, ko te ostanke zbirata in jih postavljata v nove konstelacije v galeriji – takšne, kot sta jih našla, okvirjene, na podstavkih, kot del sestav

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. december 2023 ― Stojite pred neogostkim nebotičnikom, kot da izrisanim iz DC Comics stripa – Katedrala učenosti. Zgradba, ki še najmanj ni fiktivna, predstavlja osrednji del Univerze v Pittsburghu v Pensilvaniji, ZDA. V notranjosti stavbe najdete več kot trideset “narodnih sob”, ki obeležujejo kulturno dediščino skupnosti, ki so podpirale in načrtovale gradnjo mesta Pittsburgh. Med njimi je mogoče najti jugoslovansko sobo, angleško sobo, irsko, škotsko, nemško, madžarsko in številne druge. V njej pa sicer ni prostora za “internacionaliste”, ki so v Pittsburrghu ustvarili pomembno središče delavskih gibanj v ZDA. International Room je samostojna razstava madžarskega umetnika Ferenca Grofa. Instalacija v prostoru MoTA LAB deluje kot predlog za sobo, ki bi v katedrali učenosti obeležila duhove internacionalistov skupaj z njihovimi etničnimi paralelami. Imagine a neo-gothic skyscraper, right out of a DC Comics – the Cathedral of Learning – an existing construction, that is the centerpiece at the University of Pittsburgh in Pennsylvania, United States. Inside the building, there are more than thirty ‘nationality rooms’ commemorating the cultural heritage of the communities that supported and planned the city’s construction. Amongst them one can find the Yugoslav Room, English Room, Irish, Scottish, German, Hungarian, and many more. Yet there is no room for the ‘Internationalists’, which is all the more disconcerting given the role Pittsburgh played in the history of the US workers’ movement. International Room is a solo exhibition by the Hungarian artist Ferenc Gróf. The installation at the MoTA LAB space acts as a proposal for the ‘International room’ that would commemorate the ghosts of the internationalists, alongside their ethnic counterparts, in the Cathedral of Learning.